Pred dnevi sem si po dolgem času spet vzel nekaj časa zase in se podal po službi na krajšo turo na Kofce in okolico. Kljub nizkim temperaturam in močnemu vetru je bil dan popoln – tak, da si “preluftaš” možgane. Kofce so bile rezervirane samo zame, edina živa duša, ki sem jo srečal je bil gospod, ki se je odpravil po zadnje gobe. In ta gospod me je popolnoma presenetil. Izmenjala sva si le nekaj stavkov, na koncu sem ga še malo pohecal, da naj gobe, ki ne bodo šle več v košaro, pusti kar pri mojem avtu. In ko sem se v mraku vrnil s ture do avta, zagledam na avtu vrečko, v njej jurčka, zraven pa listek, da jih pač več ni bilo. Uauu! Moram reči, da imam zadnje čase res srečo z vsemi ljudmi, ki sem jih na novo srečal, spoznal, se spoprijateljil. Sami pozitivci. Dobro, včasih pride vmes kakšen padalec, če dobro pomislim jih dobro poznam kar ene par, a o njih je brez veze zgubljati besede. Skratka, izlet je uspel, kljub temu, da je bilo na trenutke mrzlo za znoret.
