Leopardi, hijene in ostali domači cucki, Namibija

Včasih so na potovanjih dnevi, ko se ti zdi, da se stvari enostavno ne poklopijo. A včasih ravno ti dnevi prinesejo kaj posebnega. Ker so bili kampi v Etoshi glede na zatrjevanje tete ob vhodu v nacionalni park polni, smo naslednji dve noči spet preživeli na rančih, ki kraljujejo v tem delu Namibije. Če smo pri prvem še vedeli kaj nas čaka, pa je bil drugi ranč izbran čisto po naključju. Upraviteljico prvega, gospo v poznih letih, smo presenetili ob učenju spletnega bančništva. Na hitro in precej živčna, ker smo jo zmotili, nam je dodelila prostor ter nas v večernih urah povabila na glavno atrakcijo njenega ranča – srečanje z divjimi ježevci. Kamp bi bil težko bolj Afriški – rdeča zemlja, vse precej zaraščeno, tuši in WC-ji pa kar lepo pod milim nebom. Tudi različnih žuželk, pajkov in ostalih malih živalc je bilo na tem ranču res ogromno Večerno srečanje z ogromnimi in precej smešnimi ježevci je bila nepozabna izkušnja. 9 let je gospa potrebovala, da je ježevce s hrano privabila iz začetnih 500 metrov oddaljenosti od hiše do hranjenja tik ob verandi hiše. Sedaj sediš na klopci in tik pred seboj opazuješ ta zanimiva, skoraj nezemeljska bitja.

“Ja, hijene, geparde, leoparde lahko vidite na našem ranču” pa nam je ob prihodu povedal lastnik drugega ranča, kakšnih 150kg težak orjak. In čez nekaj ur, ob večeru, smo šli. Najprej do leoparda, potem je bila na vrsti hijena, kasneje karakal, gepardi pa so bili tako ali tako non stop pred nami. Od tistega srečanja naprej vem, zakaj se domačini med divjimi živalmi najbolj bojijo ravno leoparda – je res pravi “killing machine”.