Moja zgodba – iz raja v pekel

_X3A5654Zgornja fotografija je zadnja fotografija z našega letošnjega predčasno zaključenega potovanja po Aziji. In zadnjih nekaj dni je bilo epskih. Preživeli smo jih v odmaknjeni dolini nekaj kilometrov od mesteca Tagong, na nadmorski višini okrog 4000 metrov. Obkroženi z jaki, volkovi, mogoče tudi snežnimi leopardi. In z razgledi za prste oblizniti. In kot da bi sveta gora Yala vedela, se je zadnji večer pokazala v svoji najlepši luči. Ker naslednji dan smo se znašli v pravem peklu. In tokrat ni bilo krivo moje fotografiranje. Kriva je bila tista fiksna visoka lojtra za prehod iz visokega prvega nadstropja do pritličja, ki so jo lastniki prestavili zaradi del prejšni dan in na koncu pozabili še pričvrstiti. Spomnim se le, kako sem stopil na prvo prečko, vse ostalo pa se je čez sekundo dogajalo dobre 3 metre nižje, kjer sem pristal na boku in moji očitno precej trdi glavi. Sekunde takoj po nesreči so bile neskončne in prav grozljivi so bili prvi občutki, ko sem negibno ležal na mrzlih tleh in se mi je po glavi vrtel film, da se tukaj moja zgodba konča. Ker vedel sem, da je civilizacija enostavno predaleč. V minutah, ki so sledile, sem pod enormno dozo adrenalina počasi preverjal, kateri del telesa še funkcionira in kateri ne. Roka je bila fuč, tisto, kar me je najbolj skrbelo, pa je bila neznosna bolečina tik ob moji hrbtenici. Vse, kar se je odvijalo potem, se spomnim le deloma. Ker rešilec ni želel priti pome, so me naložili v osebno vozilo in počasi smo se po razdrapani cesti odpravili v smeri najbližje bolnišnice v mestu Kangding (4h vožnje stran). Po intervenciji sloveskega veleposlaništva v Pekingu so se v bolnišnici na koncu le odločili, da pošljejo tudi rešilca, ki me je prepeljal zadnji del poti, preko 4300 metrov visokega prelaza. Epizoda v bolnišnici je bila farsa zase. Na CT-ju me je s pomočjo doktorja in sestre premikal gospod v sivi usnjeni jakni. Šele potem smo ugotovili, da je bil gospod le na obisku pri sorodniku in ker mu je bilo dolgčas, je pač pomagal pri nujnih opravilih. Roko so mi po kitajski metodi “naravnali” kar brez protibolečinskih tablet – izvedeli smo, da so podobnega tretmaja deležne tudi ženske pri opravljanju abortusov. Spomnim se tudi trenutka, ko mi je doktor razlagal, da je tista krvavitev v pljučih nevarna, a da bi oni lahko mogoče uredili tudi to. V tistem trenutku je poleg stal tudi lokalni gospod, z dvema živima kurama v pvc vrečkah, ki so bile namenjene za večerjo njegovega bolnega sorodnika. V tisti bolnišnici si namreč za hrano zadolžen sam. Dnevi, ki so sledili, so bili polni razočaranj in zapletov. In ko smo bili praktično že čisto na tleh in ni bilo nobene rešitve na obzorju, smo tudi z vašo pomočjo nekako le videli luč na koncu te zgodbe. Ob tej priložnosti bi se zahvalil vsem vam za kontakte ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati. Hvala Krisu in njegovi družini iz Zhilam hostla v Kangdingu, ki so na dan nesreče popazili na Jaka in ga vsaj malo odmaknili od grozljivega dogajanja. Hvala Angeli, Davidu, LaiHuan-u in Riti za njihovo neverjetno pomoč v Kangdingu in Chengduju – težko si predstavljam, kako bi vse skupaj izgledalo brez vaše pomoči. Posebej pa bi se zahvalil ga. Ireni s slovenskega veleposlaništva v Pekingu – iz dna srca sem hvaležen za vse, kar je naredila za nas. In tega je bilo ogromno. In kakšno je trenutno stanje? Vrhunsko. 🙂 Zapestje zlomljeno a že operirano in poravnano s šraufi in ploščicami. Zlomljeni rebri bolita za znoret, zato film Butec in butec in podobno trenutno ni v planu. Krvavitev v pljučih je pa tudi že končana zgodba. Torej, kot nov. 🙂 In še nasvet – ne šparajte z zavarovanjem pri vaših potovanjih.. 🙂 Vzemite Coris – mi smo bili z njihovimi storitvami zelo zadovoljni.

***

The photo above is the last photo from our family journey in Asia. And the last few days were epic. We spent them in a remote valley a few kilometers from the town of Tagong, at an altitude of around 4000 meters. Surrounded by yaks, wolves, maybe even snow leopards. And with spectacular views. The last evening the views were the best – like holy mountain Yala would know that we are going to leave tomorrow – to a real hell. And this time the accident didn’t happen because of my photo trips. It happened because of the ladder between the floors that was repositioned one day before from the owner and not secured properly. I just remember how I step on it and a second later I was lying more then 3 meters bellow where I landed on my side and my head. The first seconds after the accident were horrible – I was just laying there, thinking that this is my final place. Because I knew that civilization and first aid was simply too far. In the minutes that followed I was under enormous adrenaline slowly checking every part of the body. I immediately saw that my hand is broken. But I was more worried because of the unbearable pain at my spine. Everything that happened after that is a bit foggy. Because the ambulance did not want to come to the place of the accident, they uploaded me in a car and we slowly drove on rough roads in the direction of the nearest hospital in the town of Kangding (4h drive). Luckily the hospital agreed to sent an ambulance, but it was just because slovenian embassy gave them a call. Episode in the hospital was  just a farce. When they were moving me from one bed to another on CT, x ray…, a gentleman in the gray leather jacket helped doctor and a nurse. Later we found out that this guy was only visiting a relative and because he was bored, he just helped doctors with urgent tasks. After that they re-positioned my hand in chinese way – no painkillers, nothing – we found out that it’s the same when women have abortion. I also remember the moment when my doctor explained me about that dangerous bleeding in my lungs and that maybe they have knowledge how to make a surgery to stop it. At that moment, I saw one local with 2 live chichens in plastic bags, that he was carrying in the hospital room. In this hospital you have to cook for yourself so fresh chicken soup is a good solution. 🙂 The days that followed were full of disappointments and complications. And when we were practically completely without any solutions, we managed to see the light at the end of this story also because of you. So I would like to thank you for all contacts of people, who were willing to help us, that you sent to us. A big thank you to Kris and his family from Zhilam hostel in Kangding, who took after Jaka at the day of the accident. Thank you, Angela, David, LaiHuan and Rita for your amazing help in Kangding and Chengdu – without you it would be mission impossible. I would especially like to thank Ms. Irena from the Slovenian Embassy in Beijing – from the bottom of my heart I am grateful for everything she has done for us. And what is the current situation? Great. 🙂 Broken wrist was already under surgery. Broken ribs are painful like hell and because of that I am not really ready for movies like Dumb and Dumber. And luckily bleeding in the lungs has also finished.  And one more thing – don’t save with insurance when you travel. 🙂 We had Coris and we were very satisfied.

Archives

Categories