Otok Rodrigues sem obiskal letos, po avanturi na Madagaskarju. O njem sem bral že pred nekaj leti in bil je visoko na listu želja. A po doživetjih na Madagaskarju v bistvu nisem pričakoval kaj posebnega. Če se spomnim nazaj, me je bolj vleklo domov, na krožnik domače hrane.
A takoj ko sem zapustil Mauritius in se podal proti zadnji zaplati zemlje na poti proti Avstraliji, so se občutki spremenili. In ko sem ga po uri in pol dremanja na avionu le zagledal, sem ga enostavno moral vzljubiti. Otok, oziroma otoček, meri nekaj km v dolžino in širino, obkroža ga »malce« večja laguna, razprostrta na več kot 200 kvadratnih kilometrih. Otoček ni tropski raj v stilu palm, ki lebdijo nad peščenimi plažami in neprehodnimi tropskimi gozdovi, ki kraljujejo v notranjosti. Je hribovit, poraščen s klavrnimi grmičevji, ki že nekaj časa niso doživela poštene prhe. A mogoče je prav zaradi tega še toliko bolj rajski.
Na kratko še nekaj dejstev. Spada pod okrilje države Mauritius, naseljujejo ga ljudje afriških, azijskih in evropskih korenin. Govori se sicer francosko, a v večini primerov kreolsko. Hrana je fantastična. Ne manjka dobrih rib, jastogov in ostalih okusnih morskih bitij. Turizma je na srečo še dokaj malo, sploh če ga primerjamo z njegovim večjim bratom.
