Sumba: raziskovanje severnega dela otoka, Indonezija

Še zadnji dve objavi o Sumbi, potem pa zavijemo drugam. 🙂

Po vzhodni, osrednji in južni Sumbi je bilo treba raziskati le še sever in zahod otoka. Ker na zahodni strani praktično ni pametnih prenočišč – vsaj ne takšnih, ki bi ustrezala našemu finančnemu okviru – smo zadnje dni na Sumbi preživeli v simpatičnem bungalovu namestitve Oro Beach House. Čeprav bungalov ne ponuja razkošja v klasičnem smislu, bo šefica Franziska poskrbela, da se boste počutili nadvse razvajeno. Odlična hrana in izjemno prijazen odnos vseh zaposlenih pa sta celotno izkušnjo dvignila še stopničko višje.

Severni del Sumbe ponuja nekaj klasičnih postaj, ki jih obišče skoraj vsak popotnik. Obisk otoka skorajda ni popoln brez postanka pri laguni Waikuri, ki pa žal že kaže znake prihajajočega množičnega turizma. Veliko bolj spokojna je plaža Mandorak, čeprav podobnih, divjih in čudovitih plaž na severu pravzaprav ne manjka. Ta del otoka skriva tudi kar nekaj jam z jezeri, ki presenetljivo spominjajo na mehiške cenote. Naše ure so bile drugače pogosto zapolnjene tudi z ribolovom. Prav epska je bila ribiška avantura na lokalnem drevaku z ribiči domačini, nepozabno je bilo tudi opazovanje lokalcev, kako ob oseki na koralnem grebenu nabirajo dobrote morskega sveta.

Med raziskovanjem smo opazili še nekaj: severni del otoka poseljujejo najrevnejši prebivalci Sumbe. Hiške so pogosto v zelo slabem stanju, tradicionalnih vasi je malo, prevladujejo preproste lesene kolibe, pokrite s slamo. Kljub sanjski pokrajini mora biti življenje tukaj težko in neizprosno. Morda je prav to razlog, da so ljudje v primerjavi s prebivalci vzhodne Sumbe nekoliko bolj zadržani – tišji, resnejši, a nič manj pristni.

Spodaj nekaj fotografij, v naslednji objavi pa še zadnjih nekaj besed o Sumbi.