Po zaključku potepanja po Sumbi smo imeli še nekaj dni časa, preden se je Ana vrnila v Slovenijo, midva pa z Jakom pa sva poletela proti severu Sulavezija. Ker Bali zaradi masovnega turizma ni po najinem okusu, smo zavili na sosednjo Javo (kjer smo vedeli, da bo na nekaterih punktih identično).
Če je bila Sumba skoraj brez turistov, so osrednji indonezijski otoki pravo nasprotje. Nekatere znamenitosti komaj še prenesejo množice turistov in ob gledanju posnetkov iz najbolj obleganih krajev smo bili nekajkrat čisto zaprepadani. Vedeli smo, da bo na vulkanu Ijenu podobno – a realnost nas je kljub temu presenetila.
Za tistih nekaj dni na vzhodu Jave smo si zatočišče našli v idilični hiški »Pondok is OKE«, ki je bila vse, kar smo potrebovali za pobeg pred gnečo. Preprosta koliba, obdana z domačim vrtom in riževimi polji, je ponujala ravno prav miru. Mlada lastnica nam je z nasmehom uredila vse – tudi organizacijo nočnega vzpona na Ijen.
2.799 metrov visok vulkan je poleg sosednjega Broma glavna atrakcija vzhodne Jave. Sam vzpon do roba kraterja ni posebej zahteven. Poseben “čar” pa mu daje neverjetno število obiskovalcev. Česa takega še nismo doživeli. Nepregledna množica ljudi je sredi noči dobesedno drla proti kraterju in znamenitemu modremu ognju in na trenutke je vse skupaj delovalo kot stampedo.
Nekateri turisti, ki fizično niso bili pripravljeni na vzpon – ali pa se jim preprosto ni dalo hoditi – so se do vrha pustili zapeljati z vaško rikšo. Domačini ji v šali pravijo kar “lamborgini”. Za njih je to, kljub neznosnemu naporu, dobičkonosen posel. A prizor je precej bizaren. Še en dokaz, da mora biti danes vse dostopno. Vsem.
Ko je modri ogenj izginil in so se množice začele vračati v dolino, se je vzdušje končno umirilo. In sedenje na robu skoraj kilometer širokega kraterja, stran od vrveža in hrupa, je bilo skoraj meditativno. 🙂
