Ko smo od Goe dobili natanko tisto, po kar smo prišli — dober ribolov in malo simpatičnega raziskovanja — je bil čas, da pot nadaljujemo proti jugu. Na železniški postaji Madgaon smo se vkrcali na spalnik, ki je že več kot 20 ur hitel skozi indijsko pokrajino in imel pred seboj še dolgo pot vzdolž vzhodne obale polotoka. Kljub desetinam postaj in neštetim potnikom je do Kannurja nabral le dobrih 20 minut zamude. Po več kot 20 urah poti je bila dvajsetminutna zamuda pravzaprav zanemarljiva — posebej za nekoga, ki je vajen slovenskih železnic. 🙂
Kannur je po indijskih merilih majhno mesto, a hkrati pomembno srce severne Kerale. Kraj začimb, dolgih peščenih plaž in počasnega ritma življenja, kjer se zdi, da je vse skupaj nekoliko bolj umirjeno kot drugod po Indiji.
A Kannur skriva tudi drugačen obraz. Mesto velja za eno največjih utrdb komunistične stranke v Indiji. Podobe Cheja Guevare in rdeče zastave spremljajo skoraj vsak korak, politika pa je tukaj še vedno del vsakdana. V času našega obiska smo doživeli tudi stavko — in šele takrat zares razumeli, kaj to v Kerali pomeni. Mesto se je praktično ustavilo. Brez avtobusov, brez odprtih trgovin, brez hrupa in običajnega kaosa. Za en dan je Kannur utihnil.
V naslednjih dneh smo raziskovali predvsem obalo južno od mesta. Plaže so nas popolnoma presenetile — divje, skoraj prazne in neverjetno lepe. Med obveznimi postanki je bil tudi romarski tempelj Sree Peralassery Temple, kjer se vsakdan domačinov prepleta z vonjem kadila in zvoki molitev.
Posebno mesto v spominu pa bo ostal tudi majhen hotel Ivory Coast. Ne zaradi razkošja, ampak zaradi topline in gostoljubnosti njegove lastnice, ki je s svojo energijo prostor spremenila v nekaj veliko več kot le prenočišče.
