Jutro na trajektu iz Zadra je bilo tisto pravo – rahlo zaspano, s slanim zrakom in občutkom, da za nekaj dni zapuščamo vsakdan. Kolesa so bila naložena, torbe privezane, pred nami pa otok, o katerem smo vedeli predvsem to, da je dolg, miren in dovolj “divji”.
Za nami – no, bolje rečeno za Jakom, mi ostali smo le sledili – je še ena odprava v okviru programa MEPI. Po lanskem bikepackingu od Domžal do Pirana (več o tem TU) si je letos zaželel nekaj bolj eksotičnega. In tako smo se, po nekaj debatiranja in tehtanja idej, pod mentorstvom Maje, odpravili na tridnevno raziskovanje Dugega otoka.
Ko smo prispeli v Brbinj, zaspano vasico, kjer ritem narekujeta le prihod in odhod trajekta, se je tempo hitro umiril. Ni bilo več mestnega vrveža, samo cesta, razgledi in tisti značilen občutek, da se nikamor ne mudi. Prvi kilometri so minili skoraj neopazno – valovita cesta, vonj neštetih rož in morje, ki se je ves čas pojavljalo nekje na obzorju.
Proti Telaščici je pokrajina postajala vedno bolj dramatična. Vzpon na Grpaščak nas je nekoliko umiril, a razgled na klife in odprto morje je hitro povrnil energijo.
Dan smo zaključili nekje v bližini Salija, kjer smo si našli kotiček za kamp. Brez posebnega plana, brez kompliciranja – samo večer, utrujenost in tisti dober občutek po dnevu na kolesu. Za nami je bilo dobrih 55 kilometrov in 800 višincev vzpona.
Drugi dan nas je hitro postavil nazaj v realnost. Voda. Nekaj, kar doma jemlješ za samoumevno, tukaj hitro postane glavna tema dneva. Trgovine so redke in z zanimivimi delovnimi urami. Na srečo smo razmišljali vnaprej in si zalogo pustili že dan prej v gozdu pri Brbinju. Ko smo jo dosegli, je bila skoraj bolj dragocena kot sami razgledi.
Drugače pa nas je jugovzhodni del otoka popolnoma prevzel. Surova pokrajina, kamen, veter in razgledi, ki so delovali skoraj neresnično. Seveda nismo mogli mimo še enega pohodniškega vzpona na kamnitega “vršaca”, kjer so bili razgledi prav epski.
Proti severu se je vožnja raztegnila v prijetno rutino. Na Sakarunu smo naredili obvezen postanek. Kopanje ni bilo stvar debate, ampak ritual.
Večer pri svetilniku sv. Nikole je bil zgodba zase. Tišina, odprto morje in občutek, da si na robu sveta. Takšni trenutki ostanejo.
Zadnji dan je bil bolj počasen. V Velem Ratu smo izkoristili odprto trgovino in si privoščili štrudelj, ki je bil v tistem trenutku boljši kot katerakoli “fancy” sladica.
Pred odhodom smo zavili še do podmorniških tunelov v uvali Karusa. Potem pa nazaj proti trajektu. Počasi, brez hitenja. Kot se za zadnji dan spodobi.
Skupaj smo v treh dneh prevozili približno 150 kilometrov z skoraj 1900 višinskih metrov vzpona.
Če kaj ostane po takšni turi, ni samo utrujenost ali statistika. Je občutek svobode. Je preprostost – kolo, nekaj opreme in pot pred tabo. In Dugi otok se je za to izkazal kot skoraj popolna kulisa: malo prometa, surova narava in ravno pravšnja mera “nepredvidljivosti”.
