Treking po puščavi Lençóis Maranhenses je nekaj zares posebnega. Tokrat bom z vami delil več podrobnosti o sami organizaciji in logistiki, ob koncu pa vas čaka še krajši zapis o našem tretjem dnevu med sipinami.
Kako do tja? Logistika in vstopne točke
Najbližje letališče, kamor prileti večina obiskovalcev Lençóis Maranhenses, je v mestu São Luís v zvezni državi Maranhão. Nekaj o starem mestnem jedru tega mesta sem napisal že v eni od prejšnjih objav.
Od São Luisa do Barreirinhasa, ki velja za glavno vstopno točko med sipine, je približno 4 ure vožnje s privatnim vozilom. Obstaja seveda tudi javni prevoz, ki pa pri nas zaradi pomanjkanja časa ni prišel v poštev. Barreirinhas drugače ponuja vse, kar si turist zaželi: dobro izbiro prenočišč vseh možnih razredov, odlično hrano, najde pa se tudi kakšna zabava.
Če iščete bolj mirno vstopno točko, sta na voljo še dve manjši mesteci:
-
- Atins: leži na vzhodu, tik ob ustju reke Rio Preguiças in velja za idilično, umirjeno bazo.
- Santo Amaro: manjše mestece na zahodni strani, kjer se običajno končajo vsi daljši trekingi.
Izbira agencije in vodiča
Agencij in samostojnih vodičev, ki ponujajo trekinge, je ogromno, cene pa so zelo raznolike. Nekateri ponudniki dvomljivega slovesa vam bodo obljubljali marsikaj. Tisti z boljšimi ocenami (review-ji) so mogoče malenkost dražji, a to ni nujno pravilo. Sami smo pisali približno 15 ponudnikom, na koncu pa smo se odločili za lokalno agencijo. Svojo nalogo so opravili odlično in vse je potekalo točno tako, kot smo se dogovorili.
Ker večina lokalnih vodičev ne govori tujih jezikov, nam je agent našel vodiča, ki je govoril italijansko. Na koncu je zadeva več kdor »špilala« – naš vodič Anderson je bil preprosto TOP!
Kako poteka treking?
Kot sem omenil že v prejšnjih objavah, obstajajo različne variante trekingov – od enodnevnih krajših pohodov pa vse do teden dni dolgih odprav. Mi smo se odločili za 4-dnevni, približno 60 kilometrov dolg treking, ki je presegel vsa naša (že tako visoka) pričakovanja.
Nekaj praktičnih podrobnosti o trekingu:
-
- Hrana in prenočišče: Za vse obroke poskrbijo domačije v oazah, kjer tudi prespite. Hrana je izjemno okusna in že všteta v ceno, izbirate pa lahko med morsko hrano, piščancem, govedino ali vegetarijanskimi meniji. Spi se pristno – v visečih mrežah znotraj odprtih barak. Proti plačilu je na voljo tudi pivo in ostale brezalkoholne pijače – v oazah kupiš tudi pitno vodo za na treking.
- Dnevni ritem: S hojo se začne zgodaj zjutraj, med 3. in 4. uro. Glavni pohod dneva se tako zaključi še pred opoldansko pripeko. Popoldnevi so rezervirani za raziskovanje lagun okoli oaz, kar ponuja vrhunsko relaksacijo za utrujene noge. 🙂
- Obutev (ali pomanjkanje le-te): Hodi se bosi ali v nogavicah. Nekateri nosijo nogavice predvsem zaradi zaščite pred močnim soncem in opeklinami. Mi smo celoten čas prehodili bosi in je šlo brez težav. No, ja – popoldne začutiš mišice in kosti, za katere sploh nisi vedel, da jih imaš!
In še nekaj besed o našem tretjem dnevu na trekingu.
Če smo po prvih dneh mislili, da smo videli že vse najlepše, nas je tretji dan znova pustil odprtih ust. Sprehodili smo se ob famozni reki Rio Negro, ki zaspano teče med belimi sipinami in s svojimi sedimenti ustvarja neverjetne naravne vzorce. Pokrajino so dopolnjevale še lepše turkizne lagune najrazličnejših odtenkov.
Zadnjo noč smo preživeli ob večji laguni, bogati z bujnim rastjem. Popolnoma zaraščene lagune imajo poseben čar, a kot nas je opozoril vodič Anderson, se v teh predelih že lahko srečajo živali, kot so anakonde in podobno. Tako je bilo pred vsakim skokom v vodo v zaraščenih predelih le potrebno malo premisliti in preveriti teren. 🙂
