Otok Sumba niso le rajske plaže, divji slapovi in neskončna prostranstva savan. Sumba je predvsem otok žive tradicionalne kulture, starodavnih ritualov in idiličnih vasic, v katerih čas teče nekoliko počasneje. Medtem ko je Waikabubak že povsem “moderno” mestece z brezobličnimi hišami in pločevinastimi strehami, pa se le nekaj kilometrov stran od njega odpre čisto drugačen svet.
Vasici Tarung in Praijing, skriti na vrhu gričev, sta popolna primera tega, kar dela otok Sumba tako posebnega. Že sam pristop k njima ponuja čudovite razglede na riževa polja naokrog, a prava čarobnost se začne, ko se znajdeš med tradicionalnimi hišami. Sredi vasi ležijo mogočne kamnite grobnice prednikov, okrog njih pa se dvigajo hiše z izjemno visokimi, stožčastimi strehami iz trave — nekatere merijo kar 20 do 30 metrov visoko. Te strehe niso le arhitekturni čudež, temveč nosijo simboliko treh svetov: zgornjega, kjer prebivajo duhovi; srednjega, namenjenega ljudem in spodnjega, kjer imajo svoje mesto živali.
Najbolj presenetljivo pa je to, da vasi niso muzeji na prostem. Življenje tu utripa vsak dan: otroci tekajo naokrog, ženske pletejo ikat tkanine, moški popravljajo strehe. 🙂 Vandranje med hišami je res lepa izkušnja, še posebej zaradi prijaznosti domačinov, ki te skoraj vedno povabijo, naj stopiš še na obisk k njim. In če iščete pristno kulturno izkušnjo v Indoneziji, je Sumba svet zase — in Tarung ter Praijing sta vasi, ki ju ne pozabiš tako hitro.
