Intro v nepozabno avanturo s sinom – Sulawesi, Indonezija

Pred cca. 15 leti, ko je bil star le nekaj mesec, smo se prvič s šotorom odpravili na en fajn potep po Korziki. Kljub takratnemu prepričanju marsikoga, da tako neodgovornih stvari pa še ne, smo z neumnosti hvala bogu nadaljevali. 🙂 In ko gledam nazaj, se je teh neumnosti v teh 15-ih letih kar nabralo. Najprej so bili na vrsti fantastični “road tripi” po praktično celi Evropi, ko smo brez kakšnega instagramičnega kombija ali pa landroverja (seveda opremljenega z obveznim strešnim šotorom), zavili z res tankim “tošlom” v najbolj zabačene konce te naše celine. Takrat še z našim Berlingičem in klasičnim šotorom, ki bodo očitno kmalu le še eksponati v kakšnih zgodovinskih muzejih. Sledile so prve poti malo dlje, pri petih letih je padla skoraj dvomesečna epska Afrika, potem pa Azija in vse ostalo. Pred dobrima dvema mesecema je zaključil OŠ, danes pa je začel novo zgodbo v moji gimnaziji. 🙂 A še pred tem sva po tem, ko je morala Ana zaradi konca dopusta domov, preživela nepozabna in unikatna nekaj več kot dva tedna na res lepih kotičkih severnega Sulawesija.

Kljub temu, da smo južni del Sulawesija že obiskali in da bi marsikdo zaradi silno pomembnega štetja obiskanih dežel raje zavil kam drugam, sva midva, kot naredimo vedno, raje ubrala drugo pot. Če je bil najprej zaradi bližine otoka Sumba v igri Komodo in okoliški kraji, sva skupaj z Jakom zadevo hitro črtala, saj so kraji bolj podobni zabaviščnim parkom kot pa krajem, ki ponujajo kaj unikatnega. Hitro je potem prišel v plan Sulawesi, ko pa sva se poglobila v arhipelago, ki leži severno od otoka Sulawesi, je bil plan narejen.

Dobršen del potovanja je bil prilagojen Jakovim željam po ribolovu, vse skupaj pa sva začinila z nekaj res dobrimi pohodi in bližnjimi srečanji s tam živečimi divjimi živalmi. Ker sva večino časa preživela na morju, sta bila morje in vreme tista, ki sta dala celotnemu potovanju prav “poseben pečat”. 🙂 Zaradi valov in divjega vremena sem tablete Dramine jedel kot kakšne haribo bonbone, kljub temu pa so se pred najinimi očmi najine hiške ob večerih še vedno pozibavale v konekstu dnevnih nekajmeterskih valov. Zaradi vremena sva non stop tudi prilagajala najino pot in na koncu na žalost tudi odpovedala pot še bolj proti severu.

Mogoče se bo bralo izpeto a najlepši pečat temu potovanju so spet dali ljudje. Dedy, poba, s katerim smo raziskovali neverjeten otok Tagulandang, je bil zgodba zase. No, celoten otok je zgodba zase in tako prijaznih ljudi, ki bi naju ustavljali na vsakem koraku, nisem srečal že dolgo. Potem je tukaj Stefen, stric mojih let, ki naju je sprejel kot člana svoje družine. In še bi lahko našteval.

Kaj dodati? Čisti privilegij, da sem lahko to doživel z mojim sinom. Upam, da jih bo še več. Ker tale moj mulc je po moje edini, s katerim bi si upal iti v najbolj zabačene konce tega sveta. 🙂