Če sem sprva še razmišljal, da o trekingu po Lençóis Maranhenses spišem le eno objavo, je fotografij in spominov enostavno preveč. Ker pa je to moj osebni dnevnik, si z veseljem privoščim kakšen post več. 🙂
Najprej jutranji štart iz Barreirinhasa in večurna plovba s čolnom po reki Preguiças. Nato prihod v vasico Atins v drugi polovici dneva, kjer nas je čakala še dobro uro dolga in naporna vožnja s terencem 4×4. Ko smo že precej izmučeni končno zagledali zapičeno brazilsko zastavo, ki označuje začetek štiridnevnega trekinga čez morje belih sipin, se je naša avantura šele zares začela.
In začetek je bil vse prej kot miren.
Nevihta, ki nas je cel dan opazovala od daleč, se je na koncu odločila za obisk. Vodič je postal živčen in nas resno opozarjal pred strelami – te so konec junija menda največja nevarnost, ki te lahko doleti na teh odprtih prostranstvih. Pred nami je bila dobra ura čiste napetosti, a sreča je bila na naši strani in vse se je dobro izteklo.
Do naše prve večerne postaje, oaze Baixa Grande, nas je ločilo približno 10 kilometrov. Z vsemi postanki in fotografiranjem smo hodili do trde teme. Neverjetno je, kako se je pokrajina spreminjala skoraj za vsako sipino. Najprej snežno beli pesek in turkizni bazenčki sladke vode, nato mistična odmrla drevesa, pa spet povsem drugačni vzorci, ki jih v pesku pušča veter.
Prvi sončni zahod na trekingu smo pospremili popolnoma vkopani. Pred nami se je odprl gromozanski vodni bazen, obdan z žarečimi sipinami, ki so jih barvali zadnji sončni žarki. Nekaj neopisljivega.
Iz same oaze Baixa Grande, kjer smo preživeli prvo noč, pa nimam niti ene same fotografije. 🙂 Prišli smo pozno, pojedli vrhunsko večerjo, po tušu pa nas je samo še “zmanjkalo” v visečih mrežah. Budilka nas je naslednji dan čakala že ob 4. uri zjutraj. Hitro na odličen zajtrk in v akcijo – a o drugem dnevu več v naslednji objavi!
