Otok Majuli, Assam, Indija

Pred dnevi sem gledal res dober dokumentarec o potovanju po reki Mekong in dobršen del oddaje je bil namenjen mestu Luang Prabang in turističnemu vzdušju v njem. Prav neverjetno je bilo gledati posnetke, ki so prikazovali jutranjo nabirko hrane s strani menihov ter turistični vrvež okrog njih. Turisti, ki so številčno prekosili lokalne menihe, so kot blazni fotografirali dogajanje pred njimi, pri tem pa so bile vse meje bontona in zglednega obnašanja zabrisane. Posneto je bila ena velika farsa in kljub temu, da je Laos ena izmed redkih držav, ki je v Aziji še nisem obiskal in sem jo želel videti, me je po videnem vse skupaj minilo. V tem ponorelem svetu je čedalje težje najti kraje, ki so še vedno unikatni ter nekaj posebnega in otok Majuli v Indiji bi rekel, da definitivno spada med njih. O otoku sem nekaj napisal že v TEJ objavi, tokrat pa le še en krajši zapis. Otok je pravi labirint prašnih cest, rečic in slepih rokavov mogočne reke Brahmaputra, prepreden s tisočerimi riževimi polji in simpatični vasicami. Obisk otoka, ki je versko in kulturno središče dežele Assam že od 16 stoletja, ne more miniti brez obiska enega izmed mnogih lokalnih samostanov, ki ti doda še tisto poduhovljeno plat potovanj. 🙂 Mi smo zaradi pomanjkanja časa obiskali le enega, a obisk je bil kljub temu nepozaben. Najprej opazovanje molitve, potem druženje z menihi, srečanje najstarejšega in najmlajšega, ki je še vedno le mulc, star tam okrog 10 let. Otok se kljub svojim lepotam še vedno ni znašel na zemljevidu masovnega turizma in srečo smo imeli, da smo ga videli v obliki kot še vedno je. Ker izkušnja z otoka Majuli, kjer v treh dneh nismo srečali niti enega turista, je precej drugačna od posnetkov v deželi malo bolj vzhodneje.