Prileteti iz kaotičnega Balija na otok Sumba je, kot bi potoval v časovni kapsuli desetletja nazaj. Množični turizem Balija namreč izgine že po dobri uri letenja, pristanek na vaškem letališču v Tambolaki pa je bil le uvod v potovanje, ki nas je popolnoma prevzelo. Ker smo imeli na voljo le deset dni (kar je že veliko – marsikdo pride le za dan ali dva, povprečno pa obiskovalci ostanejo štiri dni), smo se takoj po pristanku odpravili proti skrajnemu vzhodu otoka, v mesto Waingapu.
Če je zahodni del otoka precej zelen in poraščen, je vzhodni njegov pravi kontrast. Z vsakim kilometrom proti Waingapuju je bilo dreves manj, zadnje kilometre pa smo se vozili skozi prostrano, gričevnato pokrajino, prekrito le z visoko travo. Ta pokrajina je sama po sebi čarobna, a prav poseben pečat ji dajejo divji in poldivji konji, ki svobodno tavajo po njej.
Konji — za nekoga zgolj domače živali — so za prebivalce Sumbe bistveni del življenja, kulture in običajev. Na vzhodu otoka jih srečaš skoraj na vsakem koraku. Njihova simbolika je tako globoka, da jih občasno žrtvujejo na pogrebnih slovesnostih, saj naj bi pomagali duši pokojnika pri prehodu v onstranstvo.
Čisto nepričakovano so nas že ob prihodu v mesto pričakale najbolj nore konjske dirke, kar sem jih kdaj videl. Energija je bila neverjetna. Medtem ko so policisti skrbeli, da je vse potekalo vsaj približno varno, so bile zvezde dogodka seveda konji in otroci, ki so jih jezili. O teh otroških džokejih je bilo v zadnjih letih že precej napisanega in povedanega, a to je zgodba za kakšno potopisno predavanje.
Tokrat le še nekaj fotk vzhodne Sumbe in njihovih prekrasnih konj. 😉
