Ker je vremenska napoved za naslednje dni obetala bolj malo sonca in precej več dramatike na nebu, smo se modro odločili za pobeg proti zahodu – tja, kjer je bilo v napovedi vsaj malce več sonca. Iz prikupnega mesteca Alleghe, kjer smo spali v čisto OK družinskem hotelu, ki bi brez težav služil kot filmski set za “Dolomiti 1980”, smo se navsezgodaj zapeljali čez prelaz Passo Valles, ki je s svojimi macesni ponujal prave idilične jesenske razglede.
Pot nas je zapeljala v razgledno dolino Val Venegia, ki je bila ob jutranjem sprehodu popolnoma naša. No, še pred tem nam je pot prekrižal mlad jelen, ki pa je na srečo ostal na svoji strani cestišča – drugače bi ga imeli še preden bi se dobro zbudili že parkiranega na havbi. 🙂
Po odličnem kosilu smo se odpeljali še v vasico Mezzano, ki se ponaša z nazivom “najlepša vasica v Dolomitih”. Vasica je sicer lepa a najbolj očara to, da ni le muzejska kulisa za turiste, temveč živahna, pristna in polna domačinov.
