Zbogom poletje, zbogom legende

Kar groza me je, ko pogledam na koledar in vidim, koliko dni me loči od mojega naslednjega najlubšega letnega časa. A ko pogledam nazaj, nisem imel dosti niti od poletja, ki je očitno reklo zadnjo besedo. Med vikendi so bila večinoma na sporedu poročna fotografiranja, med tednom vse ostalo in … Skratka, pred nami je jesen. Je pa poletje kar konkretno izkoristil najmlajši član družine. In tudi zaradi njega sem po 8 letih za 2 dni spet zataval v “družinski” kamp Glavotok na otoku Krk, kjer s prikolico starši vztrajajo že mislim da 20 let. Kljub kar konkretnim letom pa se še precej živo spomnim tistih prvih sezon v kampu, ko je bila zadeva še precej divja. No, retro se mogoče sliši malo boljše. 🙂 Storitve so bile zelo “basic”, “prebivalci” kampa pa so bile žive legende. Sosed na desni je brez elektrike vztrajal kar nekaj sezon in za hladilnik mu je služila kar jama ob prikolici.  Soseda na levi smo res dobro spoznali ob najinem potopisnem predavanju o Mehiki, kjer je tekila naredila svoje. Gospod je v ranih jutranjih urah na veliko razlagal o “švercanju” diamantov in ostalih dragih kamnov in tisti večer mi je še danes nadrealističen. 🙂 Najboljše zabave so se odvijale v sosednjih Linardičih, ob zvokih vaških mojstrov in njihovega komada “giri, giri, girice”. 🙂 Uf, to so bili časi. No, po 20 letih so se stvari rahlo spremenile. Prve vrste so namenjene sterilnim in pregrešno dragim “mobilnim hiškam”. Živih legend ni več, v kampu pa dobiš praktično vse, kar si človek zaželi. No, važno je, da mulci še vedno uživajo, stari dinozavri pa bomo le še obujali spomine na tiste neke druge čase. 🙂