Kolesarjenje – Kamenjak in Pula, Hrvaška

Najprej je bil sicer v planu “bikepacking” kolesarski trip po Istri.  Ker pa je bilo na koncu enostavno premalo dni za res fajn konkreten trip, sva prekolesarila le Kamenjak in sosednjo Pulo. Za razliko od Ane, ki je na Kamenjaku preživela skoraj vse otroške poletne dni, so mene ti opevani konci videli prvič (tisti kajakaški izlet okrog Kamenjaka pred leti ne štejem pod obisk polotoka). In priznati moram, da so občutki mešani. 🙂 🙂 Glede na to, da gre za varovano območje, kjer je narava na prvem mestu (vsaj tako sem mislil), mi vsi tisti jetskiji, napihljivi gradovi in lokali s precej razposajenimi gosti na vzhodni obali nekako niso šli v ta kontekst.  Zahodna obala je bila v pozno popoldanskih urah druga pesem. Simpatični zalivi in nekaj ljudi, ki so v visečih mrežah uživali ob morski idili, je bila čisto neka druga zgodba Kamenjaka. Pula naslednje jutro pa je sploh zaradi rane ure ponujala prazne uličice in lokalne znamenitosti, ki so ob tej uri še samevale.

Popoldan po kolesarski Puli sva preživela v lepem borovem gozdu tik ob lepi plaži, kjer je bila idila zagotovljena. No, vsaj tako sem mislil. Kljub temu, da je bil gozd prazen in je bilo do naslednjih uživačev na obeh straneh cca. 20 metrov, sta se dva slovenska para najinih let odločila, da se parkirata max 2 metra stran od naju. OK. Ljudje smo si različni. Če nekateri iščemo intimo, imajo drugi očitno nek čredni nagon. Pa OK, to še nekako razumem. Ne razumem pa glasbe, ki so jo začeli na glas vrteti preko zvočnika dobro uro kasneje. Smo postali res taki egoisti? Tik pred najinim odhodom, ko so najini super sosedje že odšli, sva opazovala še dogajanje pri najinih desnih sosedih. Do njihove brisače je pristopil starejši slovenski gospod in kljub temu, da je bilo okrog njega 100 drugi praznih dreves, gozd pa praktično prazen, je za njegovo visečo mrežo vzel drevesi, ki sta bili od njihovih brisač odmaknjeni nekaj le nekaj cm. 🙂 🙂 Še eno epsko obnašanje epskih slovencev. 🙂