Bikepacking izlet po Gorenjski, Slovenija

Kratki bikepacking izleti so idealna varianta za pobeg od realnosti. Ker, ko se enkrat vsedeš na ravno prav naložen bicikel in odvandraš na novo avanturo, so problemi le še oddaljen spomin – če ne takoj, pa zagotovo to velja po prvih klancih. Po Sloveniji in okoliških krajih imam ogledanih kar nekaj zanimivih lokacij. In ko je bil pred dvema tednoma končno na sporedu frej vikend, vse pa se je še poklopilo z odličnimi vremenskimi razmerami, smo šli. Jaz, moja ženkica (prvič) in prijatelja/par, za katera je bil to tudi prvi bikepacking izlet. Ker nimamo še vseh torb, ki bi jih potrebovali, kolesa pa so tista klasična mtb, je bilo treba nekaj improvizirati. A tam kjer je volja, se stvari enostavno poklopijo.

S turo smo začeli v Gorjah in potem zgodaj zjutraj po dolini Radovne počasi biciklirali do Mojstrane in kasneje Kranjske gore. Sledil je najbolj obljuden del od Kranjske gore do Trbiža, potem pa so poti postale spet malo manj kolesarsko obljudene. Po postanku na Rabeljskem jezeru je sledil vzpon do prelaza Predel, sledil je obvezen postanek pri trdnjavi Predel, potem pa direkt do Loga pod Mangartom in naprej do Bovca. Kljub temu, da je del bikepackinga tudi kampiranje v divjini (obožujem kampiranje v naravi), pa smo tokrat zavili v kamp ob Soči.

Naslednji dan smo s kolesarjenjem nadaljevali po pešpoti »Alpe Adria trail« vse do Kobarida, Tolmina in Mosta na Soči. Ideja je bila, da ujamemo vlak Most na Soči – Bled a stvari so se tukaj zakomplicirale. Tako kot mi so razmišljali tudi ostali, predvsem tuji kolesarji, vsega skupaj pa nas je bilo 10, ki so z nami čakali na modro mašino SŽ. A prevoz koles je v Sloveniji očitno še v povojih. Ko je pripeljal vlak, je sprejel namreč le 4 kolesarje, za ostale pa je sledil nauk – citiram sprevodnika »znajdite se po svoje«, »kolesa sodijo na cesto in ne na vlake«. Tujci šokirani, mi milo rečeno paf. Ker je glede na povedano isto sledilo za naslednji vlak 5 ur kasneje, smo se odločili za vlak, ki prevaža avtomobile. Glede na rečeno naj bi bilo placa za celo vojsko koles, realnost pa je bila malce drugačna – vlak je bil po našem sprejemu nabito poln.

Ob koncu je tako sledilo še kolesarjenje po glavni cesti od Bohinjske Bistrice do Bleda in potem do Gorij. Škandalozna kolesarska steza med Bohinjem in Bledom je namreč še vedno zaprta, glavni šport lokalnih redarjev pa naj bi bil po novem kar kaznovanje kolesarjev, ki pot uporabljajo pred uradnim odprtjem.

Kljub zadnjim zapletom pa turo priporočam. Dolga je tam okrog 150 km, nabere pa se lepih 1500 višincev.