Skrajni čas je za še zadnjo objavo o najinem zadnjem potepanju po Indoneziji. Kljub temu da je jugovzhodna Azija med popotniki že dolgo turistični hit, Indonezija še vedno skriva kotičke, kjer imaš občutek, da si odkril nekaj, kar je ostalo spregledano. In prav zaradi tega se tja tako radi vračamo. Čeprav smo jo obiskali že trikrat, nam na seznamu ostaja še kup krajev, ki jih želimo raziskati.
Tokrat nekaj besed o zadnji postaji najinega potepanja z Jakom po Sulawesiju.
Severni Sulawesi ponuja praktično vse, kar si popotnik lahko želi. Bunaken z vrhunskim snorkljanjem in potapljanjem, Tangkoko z neverjetnimi srečanji z divjimi živalmi, potem pa še vasice ljudstva Bajau in arhipelag otokov, ki se vleče vse do Filipinov. In bolj kot greš proti severu, bolj imaš občutek, da prihajaš v nek drug, precej bolj počasen svet.
Tagulandang in sosednji Ruang, o katerem sem pisal v eni izmed zadnjih objav, sta bila za naju šele začetek. Želela sva še dlje proti severu, a so nama slabe povezave, razburkano morje in vreme hitro pokazali, da tukaj pač ne gre vse po planu. In mogoče je prav v tem del čara.
Tagulandang nima znamenitosti, zaradi katerih bi se znašel na naslovnicah turističnih vodičev. Ni razglednic, ni “must see” lokacij in ni luksuznih resortov. A ko ti sin po dveh dneh na otoku reče: »Oči, tole je pa res top. Samo prosim, ne piši preveč o tem otoku na blogu,« potem veš, da si prišel na poseben kraj. Sploh ker je naš mulc videl že kar nekaj sveta.
Podatek, da je otok lani obiskalo približno 50 turistov, pove skoraj vse. Dva preprosta bungalova, brez prave turistične infrastrukture, brez organiziranih izletov in brez občutka, da si del turistične mašinerije. Ljudje tukaj živijo od morja in zemlje, na vulkanski prsti pa očitno uspeva skoraj vse. Največji zaklad otoka je muškatni orešček, ki domačinom prinaša največ zaslužka.
Najlepše pa je bilo nekaj povsem drugega — ljudje. Tako iskreno prijaznih domačinov že dolgo nismo srečali. Pozdravi na vsakem koraku, mahanje mimoidočih, vabila na klepet … občutek, da si dobrodošel, še preden sploh kam prideš.
In prav zaradi tega nama bo Tagulandang ostal v spominu. Ne zaradi znamenitosti, ampak zaradi občutka, da sva za nekaj dni videla košček sveta, ki še vedno živi po svojem ritmu.
