Na voljo smo imeli le dobra dva tedna. Sprva nas je seveda mikalo, da bi videli čim več, a nas je ta ideja hitro minila. Nikoli nisem razumel potovanj, pri katerih je pomembno predvsem to, da lahko ob vrnitvi odkljukaš čim več znamenitosti. Veliko raje imam občutek, da nek kraj začutiš, ga spoznaš in ga vsaj za nekaj časa živiš. Zato smo se odločili, da Brazilije ne bomo le obiskali – želeli smo jo doživeti.
Ker je konec junija najboljši čas za obisk narodnega parka Lençóis Maranhenses, se je vse vrtelo okoli tega neverjetnega koščka severovzhodne Brazilije. In tudi tukaj velja enako – park lahko obiščeš ali pa ga zares doživiš.
Večina obiskovalcev ostane na obrobju, kjer so na voljo simpatični dnevni izleti. Notranjost pa pripada pohodnikom. Izbirati je mogoče med večdnevnimi turami, mi pa smo se odločili za štiridnevni treking, dolg približno 56 kilometrov.
To ni običajen pohod. Pot začneš še v temi, da se izogneš neusmiljeni vročini, in jo končaš že sredi dopoldneva. Noči preživiš v viseči mreži pri domačinih v majhnih oazah sredi sipin, kjer ti pripravijo tudi preprosto, a odlično hrano. Je naporno, a je vsak kilometer in vsak korak bogato poplačan. Pokrajina je tako drugačna, da jo je skoraj nemogoče opisati z besedami. Je surova, nežna, neskončna in čarobna hkrati. To je eden najlepših trekingov, kar sem jih kadar koli doživel.
Po štirih dneh nepozabne hoje smo se nato počasi vračali proti Fortalezi. Ob poti smo se ustavljali v majhnih obmorskih vaseh, največji vtis pa je poleg Lençóis Maranhenses na nas naredila mogočna delta reke Parnaíba – labirint rečnih rokavov, mangrov in peščenih otokov, poln življenja, kjer smo v družbi domačinov in številnih živali preživeli še nekaj res nepozabnih dni.
Poseben spomin ostaja tudi obisk staroselske vasi Tremembé. Do tega srečanja ni prišlo kar tako – potrebnih je bilo kar nekaj dolgih in iskrenih pogovorov, preden smo dobili priložnost, da smo lahko vsaj za nekaj ur spoznali del njihovega vsakdana. To ni bil turistični ogled, ampak dragocen trenutek srečanja z ljudmi, njihovim načinom življenja, tradicijo in pogledom na svet. Takšni trenutki so pravzaprav tisti, zaradi katerih potovanja dobijo svojo pravo vrednost.
Ravno v Parnaíbi pa se je zgodila še ena od tistih majhnih stvari, ki ostanejo za vedno. V času našega obiska so potekale nogometne tekme mundiala, zato smo večere pogosto preživljali z domačini pred televizijo, navijali, komentirali tekme in vsaj za nekaj ur postali del njihovega vsakdana. Še lepše pa je bilo opazovati mulca, ki je kljub jezikovni oviri v trenutku našel skupni jezik z brazilskimi vrstniki. Nogomet, smeh in skupna strast do ribolova očitno res ne potrebujejo prevoda.
Ker pa je z nami potoval tudi mulec, je bil vmes seveda obvezen še ribiški dan. 🙂 Za konec smo si podarili še en dan brez načrtov. Samo morje, počitek in občutek, da se nikamor ne mudi.
Brazilije nismo videli veliko. Smo pa tisti njen košček, ki smo ga obiskali, zares doživeli. In prav to je bil ves smisel tega potovanja.
