Nacionalni park Lençóis Maranhenses na severovzhodu Brazilije velja za enega najbolj nadrealističnih naravnih pojavov na Zemlji, saj s svojo nezemeljsko podobo kljubuje vsem geografskim pravilom. Njegovo ime v portugalščini dobesedno pomeni “Rjuhe Maranhãa”, kar postane popolnoma jasno ob pogledu iz zraka, saj se beli peščeni griči na več kot 1.500 kvadratnih kilometrih raztezajo kot velikanske, valovite bele rjuhe. Čeprav je pokrajina videti kot klasična puščava z neskončnimi sipinami, tehnično gledano to sploh ni. Prave puščave namreč prejmejo izjemno malo padavin, na tem območju pa letno pade okoli 2.000 milimetrov dežja, kar je več kot v npr. Berlinu ali Londonu! Ker pod peskom leži neprepustna plast kamnite podlage, se ta ogromna količina deževnice ujame v dolinah med sipinami in na vrhuncu sezone ustvari tudi do 36.000 čudovitih sladkovodnih lagun.
Zaradi nenehnih vetrov, ki pihajo z Atlantskega oceana, ta pokrajina nikoli ne miruje; sipine se neprestano premikajo in lahko v enem letu prepotujejo do 20 metrov, kar pomeni, da je park vsako leto povsem unikaten. Še večji paradoks kot dež sredi sipin pa je življenje v njih. V teh začasnih lagunah namreč živijo ribe, ki so razvile neverjeten preživetveni mehanizem. Ko voda v sušnem obdobju popolnoma izhlapi, se preprosto vkopljejo globoko v vlažen pesek in blato, preidejo v stanje mirovanja ter potrpežljivo čakajo na naslednje deževje. Zaradi svoje izjemne ekološke pomembnosti, neponovljive estetske vrednosti in edinstvenih obalnih mangrov pa je bil park leta 2024 uradno razglašen za UNESCO-vo svetovno dediščino. Najlepši čas za obisk tega naravnega čuda je med majem in septembrom, ko so lagune polne, občutek, ko bos hodiš po mehkem, belem pesku in skočiš v kristalno čisto, toplo sladko vodo sredi sipin, pa je izkušnja, ki se za vedno vtisne v spomin.
Naš drugi dan na trekingu po tej neverjetni pokrajini se je začel z zgodnjim vstajanjem ob 4. uri zjutraj. Sledil je obilen zajtrk, nato pa smo se popolnoma bosi odpravili na pot. Do 11. ure dopoldne, ko je sonce že konkretno pripekalo, smo prehodili približno 20 kilometrov, pot pa so nam lajšali redni postanki in osvežilna kopanja v lagunah. Po odličnem kosilu je sledila zaslužena siesta v visečih mrežah – v njih v teh krajih domačini in popotniki preživljamo tudi noči. Popoldne smo izkoristili za kopanje v bazenu skoraj tik pred bajto, nato pa je sledil obvezen navijaški program. Ker smo potovali v času svetovnega nogometnega prvenstva, je bil ogled tekme med Brazilijo in Japonsko nujen. Na srečo so Brazilci zmagali, saj so čustva v tistih koncih res neverjetna in verjamem, da bi v primeru poraza vsi skupaj verjetno ostali brez večerje. Preden smo se predali zasluženemu spancu, smo si privoščili še en skok med sipine in se poveselili ob okusni večerji. Dan je bil izjemno naporno, a brez dvoma je to eden izmed najlepših, če ne celo najlepši treking na svetu.
