Vsako leto na začetku maja zavijemo v Kočevski rog. Poleg jeseni mi je to najlepši čas za pohajkovanje po Rogu, saj gozd takrat pokaže neverjetne nianse zelene barve.
Rog ponuja ogromno lepih kotičkov, a Veliki Rog v začetku maja pri meni vedno zmaga. Že sama krožna pot do vrha in nazaj je lepa v vseh letnih časih, spomladi pa dobi čisto posebno podobo. Ko iz tal pokuka čemaž, se zadnja tretjina vzpona spremeni v pravo zeleno pravljico. Med mogočnimi bukvami nastanejo skoraj neskončni tepihi cvetočega čemaža in kulisa je res lepa.
Če se že znajdeš v teh koncih, se splača skočiti še do pragozda Rajhenav, ki stoji le nekaj minut stran. Tudi tam narava vedno naredi svoje.
Letošnji obisk pa je imel še dodatno dozo adrenalina. Med vračanjem z vrha sva ob poti opazila simpatično »šapo« rjavega medveda. Zadnje čase jih v Rogu videvamo res pogosto, zato naju sled ni preveč presenetila — je pa pohod takoj postal nekoliko bolj zanimiv.
Pravi zaplet je prišel nekaj deset metrov nižje, ko sva srečala skupino domačink iz Kočevja, ki so nabirale čemaževe popke. Malo važnega sem omenil, da je zgoraj precej sveža sled medveda, one pa popolnoma mirno:
»Ja, ja, smo ga srečale že prej, ko smo se gor peljale z avtom. Kakšnih sto metrov nazaj, v smeri, kamor gresta vidva.« 🙂
Takrat je gozd za trenutek postal precej zanimiv. 😄
