V Gunupur, zaprašeno mesto tik ob meji Orisse s sosednjo deželo Andra pradeš, sem prišel že v trdi temi in mesto je le še eno od tistih klasičnih, kot da bi jih kloniral, indijskih mest daleč od vsega. Reka Bansadhara, ki drugače mogočno teče tik poleg mesta, je bila na vrhuncu sušne dobe bolj podobna potoku kot pa mogočnemu veletoku in razen nje mesto ne ponuja nič posebnega. No, če se kdaj pomotoma znajdete tam, toplo priporočam obisk lokalne družinske restavracije “Pakwaan”, ki je postregla daleč najboljšo hrano na celotnem potovanju – mogoče bi jo dal kar med top 3 restavracije, v katerih sem med tremi obiski Indije jedel do sedaj. In zakaj potem sploh zaviti v Gunupur? V idiličnih hribih južno od mesta namreč živijo pripadniki ljudstva Saora oz. Lanjia Saora, ki zaradi svoje kulture prav izstopajo med kaleidoskopom plemenskih skupnosti Orisse. Pleme Lanjia Saora je znano po svoji umetnosti, slikarstvu in obrti. Njihove preproste hišice so okrašene s stenskimi poslikavami, ki prikazujejo prizore iz vsakdanjega življenja. Če moški ne izstopajo, pa so ženske pripadnice plemena znane po lesenih čepkih, ki jih nosijo v ušesnih mečicah ter značilno tetovažo, ki krasi sredino čela.
Dopoldan, ki sem ga preživel v družbi domačinov, je bil verjetno najbolj pristen, poseben, ki sem ga doživel med celotnim potepanjem po Orissi. Domačini so bili neverjetno prijazni, veseli in kramljanje z njimi o vsakodnevnih stvareh je bilo nepozabno. Najbolj zanimiva debata je bila, ko je naneslo na to, koliko žen imam doma. 🙂 Kljub temu, da so že pred desetletji sprejeli krščanstvo, določene stvari še vedno jemljejo po svoje. In sem spada tudi število žena. Dva brata, ki sem ju imel priložnost spoznati, sta jih imela kar 5. Starejši 2, mlajši pa kar 3, pa še te so bile po povedanem najbolj “gajstne” v vasi. 🙂 Z mojo razlago, da pri nas običajno shajamo kar z eno, pa na koncu nisem naredil kakšnega posebnega vtisa. 🙂 🙂
