Najina top 3 jesenska potovanja pred Jakom

V zadnjih dvajsetih letih ni bilo ravno veliko novembrov, ko nismo spakirali nahrbtnikov in odpotovali za kakšen mesec ali dva. Ko sem pred dnevi brskal po arhivu sem ugotovil, da sva že skupaj z Ano največ poti po študentariji naredila ravno v sivem novembru. Mogoče je bil dodan kakšen teden v oktobru ali decembru, a do božiča je bila vrnitev obvezna. Isto se dogaja v zadnjih letih z družinskimi potepanji. 🙂 In ker se je “jesenskih” potovanj v dobrih dvajsetih letih nabralo kar nekaj, sem v spodnjih vrsticah izločil tiste top 3 destinacije, ki so pri nas zapisane s posebnimi črkami. V tem postu prve 3 iz obdobja pred Jakom, v naslednjem postu pa top 3 naših družinskih jesenskih potepanj. 😉

3. mesto – Zahodna Afrika. Skoraj dvomesečna pot od glavnega mesta Burkine Faso Ouagadougou do Malija, pa potem Ghane in na koncu še Toga je bila epska v vseh pogledih. Vsa potovanja v predmobilno telefonski eri so bila nekaj posebnega, še kako pa je to držalo za potovanja po Afriki. Edine pametne informacije si dobil na mestu samem, iskanje hotelov, atrakcij, restavracij, avtobusnih postaj pa je bilo kot starodavno iskanje skritih zakladov (v dobi google mapsa in ostalih pripomočkov si tistih časov sploh ne moreš predstavljati). Celotna pot je imela več highlightov, še vedno pa v spominih izstopa obisk Dogonov na vzpetini Bandiagara v Maliju in raziskovanje Gold coast-a v Ghani. A takrat je bila že sama pot neverjetna dogodivščina. Izstopalo je tudi skrivanje zadnjih nekaj dni v prestolnici Toga in čakanje na letalo domov – v prestolnici so namreč potekali spopadi med protestniki in vojsko in vse je kazalo na to, da bo država spet zavila v spiralo nasilja (spodaj pa nekaj fotk iz starodobnih diasov).

2. mesto – Myanmar. Ni čudno, da je Mynamar zadnja leta tako popularen med popotniki in ostalimi obiskovalci. Če je obdržal vsaj nekaj tistega, kar je imel tudi dobrih 15 let nazaj, je ta dežela še vedno eden izmed biserov jugovzhodne Azije. Za naju je bil Myanmar vrhunska destinacija, ki je ponujala praktično vse, kar si lahko popotnik želi – spektakularne lokacije, ekstremno prijazne ljudi, odlično kulinariko, super trekinge in cene, ki so bile naravnost idealne – še danes mi ni jasno, kako malo sva zapravila med enomesečno potjo po deželi. Celotno potovanje je bilo nepozabno in težko izluščim tiste najboljše stvari. Jutranje kolesarjenje med templji Bagana je bilo nekaj posebnega, prav tako pa tudi pitje čaja na strehi grobnice z enim izmed njenih varuhov. Nepozabno je bilo igranje odbojke z menihi ob jezeru Inle, prav tako nekajdnevni treking v hribovju vzhodnega Myanmarja … A na koncu so bili naboljša stvar potepanja ravno ljudje – domačini, ki sva jih srečevala na poti. Prijazni, zvedavi, vedno pripravljeni usreči. In nasmejani do ušes. 😉

1. mesto – Madagaskar. Še danes se spomnim, kako sva z Ano pred skoraj dvajsetimi leti gledala TV oddajo Lonely planeta o potovanju njihovega vodiča po Madagaskarju. Prispevek naju je dobesedno zasvojil in naslednjo jesen sva s težko prigaranim denarjem nekako le uspela priti do tega čarobnega otoka. Madagaskar je ena izmed redkih destinacij, kamor sva odpotovala dvakrat. Prvo potovanje, ki je imelo tudi humanitarno noto (z misijonsko pisarno v Ljubljani sva organizirala odlično sprejeto humanitarno akcijo, s katero smo opremili kar nekaj vaških šol, prav tako pa tudi pomagali otrokom samim z šolskimi in ostalimi potrebščinami) se je odvijalo na jugu otoka. Drugo, v bistvu tudi poročno potovanje v trajanju skoraj dveh mesecev, pa sva splanirala za severni del Madagaskarja. Obe potovanji nista bili prav nič enostavni, a tega niti nisva iskala in pričakovala. V tistih, skoraj treh mesecih preživetih na otoku, sva dobila vsaj približen vpogled v zanimivo življenje malgašev, v svet njihovih skrivnostnih obredov in zapletenih prepovedi in zapovedi (po njihovo fadijev). Naredila sva nekaj nepozabnih trekingov, ki jih sanjam še danes. Kot sanjam tudi nepozabne vožnje, ki sva jih doživela na otoku – zmaga zagotovo skoraj dvodnevna vožnja z tovorno barko do otoka Ile saint Marie. Barka se je na pol poti, med večmetrskimi valovi najprej pokvarila, potem pa še zagorela. Po norih urah na odprtem morju sem si rekel, da na morje več ne grem. A po spletu neverjetnih okoliščin, sva bila že čez nekaj dni na novi, “nepozabni” plovbi. 🙂 Prvih 6 spodnjih fotografij je iz prvega potepanja in so preslikave diasov, zadnje pa iz poročne romance. 🙂

P.S. Če pa k Madagaskarju dodate še okoliške otoke – Reunion, Mayotte, Mauritius in Rodrigues, lahko v tistih koncih brez težav preživite nekaj mesecev in več. Spodaj pa nekaj fotk z meni ljubega Rodriguesa. 😉