Otok Muna in odkrivanje čarobnih vasic ljudstva Bajau, Sulawesi, Indonezija

Po otočju Sombori in Labengki je bil čas za novo morsko epizodo. Tik pred našim odhodom na potovanje sem na netu skoraj pomotoma naletel na fotografijo fantastičnih vasic ljudstva Bajau. Najprej sem pomislil, da celotna fotografija “fake”, a ob konkretnem raziskovanje na netu sem na koncu našel človeka, ki je kraj poznal in nas na koncu tja tudi zapeljal. Celotna popotna uvertura se je začela že v mestu Kendari in z vožnjo z lokalnim trajektom do glavnega mesta otoka Muna – Raho. Po srečanju z lokalcem smo s potjo nadaljevali čez celotni otok do lokalne policijske postaje, kjer je sledilo obvezno preverjanje naših papirjev, na koncu pa nas je čakal še lokalni ribič, ki nas je z barko zapeljal do našega doma naslednjih nekaj dni – vasice, ki leži dobesedno na sredini morja. V vas smo prišli ob koncu dneva in neverjetni so bili tisti prvi prizori, ko ugotoviš, kje ljudje dejansko živijo. Mogoče deset na roke zbitih lesenih hišk je ležalo na edini peščeni zaplati daleč naokrog. Zaplata, ki pogleda ven le ob oseki, pride še kako prav za vaško druženje, klepet ali pa otroško partijo nogometa. No, ob res nizki oseki je zadnji del peščenega otoka tudi priročen WC. 🙂 Ko peska ni, pa se praktično vse dogajanje prestavi na čolne in rustikalne in na pol podrte lesene terase hiš. V naslednjih treh dneh smo imeli tako priložnost pobliže spoznati dnevno rutino pripadnikov ljudstva Bajau oz. morskih ciganov, kot jim tudi pravijo in po videnem moram reči, da jim ni dolgčas. Če je morje otrokom glavni vir zabave, je odraslim glavni vir preživetja in zaslužka. Če so ženske večinoma zadolžene , da skrbijo za dom in otroke, so praktično vsi moški ribiči. Pitna voda je luksuz, večinoma jo pripeljejo iz glavnega otoka ali jo zberejo v času dežja, zato je tuširanje že čisti razvrat. Če izgleda na fotografijah vse skupaj precej rajsko, je realnost daleč od tega. V naslednjih dneh smo obiskali še nekaj lokalnih vasi a o tem več v naslednji objavi.