Na poti na sever Škotske smo kmalu spoznali, da v tistih koncih ne potrebuješ kakšnega posebnega seznama naravnih znamenitosti. Enostavno slediš cesti, se ustavljaš vsakih nekaj kilometrov in z odprtimi usti opazuješ delo mati narave. O soteski Corrieshalloch nismo vedeli ničesar. Bila je le na naši poti in lepa tabla z zanimivim napisom nas je usmerila na parkirišče nedaleč stran. Krajši pohod, ki je sledil, je bil spet naravnost fantastičen, sploh zaradi jesenskih barv, ki so dale soteski še poseben pečat. In teh krajših pohodov na poti proti severu se je v naslednjih dneh nabralo res kaj nekaj. Včasih smo tako zatavali v čaroben srednjeveški borov gozd, drugič smo sledili vaški reki. Noro, že sedaj pogrešam tiste konce. 🙂