Le kakšnih 70 kilometrov od vrveža severnosulavezijskega prestolnega mesta Manado se skriva Tangkoko nacionalni park. Dostop je presenetljivo enostaven, ob vhodu pa te pričaka kup preprostih in ugodnih prenočišč – nič luksuza, a popolnoma dovolj za nekaj dni pobega v džunglo.
Park prepreda mreža enostavnih poti, ki te vodijo globoko v tropski gozd. Poti so enostavne in primerne skoraj za vsakogar.
Zvezdi parka sta brez dvoma “Celebes crested macaque“ – karizmatični črni makaki z noro “irokezo” – in pa “Spectral tarsier“, drobcen, skoraj nezemeljski primat z ogromnimi očmi, ki izgleda, kot da ne pripada temu svetu. A če bi vprašali ornitologe, bi ti brez oklevanja rekli, da pravo predstavo ukradejo ptice – mogočni “Knobbed hornbill“ in pisani vodomci, ki jih je kar nekaj.
Medtem ko večina obiskovalcev ostane dan ali dva, sva midva tukaj preživela tri noči – in to se je izkazalo za eno boljših odločitev na potovanju. Džungla ima svoj ritem in srečanja z divjimi živalmi niso kot obisk domačega gledališča.
Makake boste srečali skoraj zagotovo. Če jih boste najprej delili z ostalimi skupinami turistov, pa jih lahko kasneje imate le zase. Obiskovalci namreč po dobrih 20 minutah odhitijo naprej, opice pa potem ostanejo le vaše. Brez hrupa, le vi, skupina makakov in idilična džungla.
Pri tarsierjih pa ni garancije. Prvi večer sva jih ujela le za bežen trenutek v popolni temi, preden so izginili v gosto zelenje. Malo razočaranja, priznam. A potem – naslednji dan – popoln preobrat. Po čisti sreči smo jih opazili že podnevi, kako so nervozno skakali z veje na vejo, medtem ko jim je za petami sledil velik kuščar. Prizor je bil kot iz dokumentarca, nepozaben.
Če zavijete kdaj v tiste konce, je obisk Tangkoka obvezen. In mislim da vas ne bo razočaral. 😉
