Pa dajmo pod streho še zadnji zapis o našem treking dnevu po puščavi Lençóis Maranhenses!
Po še eni odlično prespani noči v viseči mreži – v kolibi pod milijonom zvezd – je bil čas za zadnjih 10–15 kilometrov. Noge so že pošteno bolele. Predvsem zato, ker smo prejšnjih 50 kilometrov prehodili popolnoma bosi, v naših domačih Julijcih pa bosi ravno ne hodimo pogosto. 🙂 Dolga hoja je naredila svoje in na precej zanimiv način smo spoznavali anatomijo spodnjih okončin. Prav čudili smo se, koliko prej nepoznanih mišičnih vlaken premore naše telo!
Da nam ne bi bilo dolgčas, je puščava poskrbela že takoj na začetku. Ko smo v trdi temi hodili po robu oaze, je Jaka, ki je hodil drugi v vrsti, tik pred svojimi nogami zagledal »simpatično« dlakavo zverco. No, v resnici nam ni bila niti malo simpatična. Šlo naj bi za brazilskega potujočega pajka – izjemno agresivno vrsto, ki se ponaša z enim najbolj smrtonosnih strupov v Braziliji. Skratka, jupi! Na srečo je bil Jaka tisto jutro precej manj zaletav in zaspan kot jaz – jaz bi stopil verjetno naravnost nanj.
Vse, kar je sledilo po tem bližnjem srečanju, pa je bila spet čista poezija. Fantastične turkizne lagune so se vrstile ena za drugo, vsaka lepša od prejšnje. Ko smo se v zadnjih kilometrih bližali cilju, smo naleteli na prve skupine ljudi. Najprej na pohodnike, ki so ubrali drugačne poti, čisto pred koncem pa še na terenska vozila, nabito polna turistov.
Ker sem v prejšnjih objavah porabil že vse možne superlative za to pokrajino in sam treking, sploh ne vem, kaj sploh še dodati za konec. Lahko rečem le naslednje: če ste strastni popotniki, dajte Lençóis Maranhenses čim prej na svoj seznam. Ne bo vam žal!
Lencois
