V deželi Dogonov, Mali 2004

Tale blog je bil že v osnovi mišljen kot nek dnevnik oziroma zapis neumnosti, ki jih delam v življenju. 🙂 Z leti je pravih “neumnosti” nekoliko manj, še nedolgo nazaj pa jih je bilo kar nekaj. In ker o starejših potovanjih, ki jih imam večinoma na diasih, nimam zapisano praktično ničesar, sem se odločil, da opišem nekaj nepozabnih doživetij iz najinih starejših potovanj. Mali 2004 je bil del potepanja po državah zahodne Afrike. Bilo je to tisto pravo potovanje, med katerim se dostikrat vprašaš, zakaj mi je tega sploh treba. 🙂 Obisk dežele Dogonov na Bandiagara planoti v Maliju pa je bil zagotovo “highlight” tega potovanja. In tista avantura se je začela na zadnji avtobusni postaji v Burkini Faso, kjer nama je ameriška prostovoljka, ki je delala na različnih humanitarnih projektih v državi, povedala, da je najboljši dečko za obisk tistih koncev fant s klobukom, ki je ponavadi v lokalu na tem in tem križišču v mestu Koro nedaleč od meje. To so bili še časi, ko si glavne podatke ponavadi dobil od kolegov popotnikov – ponavadi ob kakšnem toplem pivu ali coca coli, v zaprašenem mestecu na koncu sveta. 🙂 No, v tistem mestecu, na tistem križišču sva res srečala super vodiča, ki naju je v naslednjih 5 dneh, skupaj s parimi američani, ki so prišli na isti dan do križišča iz druge strani, popeljal v svet, ki ga lahko le sanjaš. 5 dnevni treking med vasicami Dogonov je bila ena izmed težjih stvari, ki sva jih naredila na potovanjih. Temperature so bile neznosne in praktično ni bilo dneva, ko ne bi bilo nad 40 stopinjami v senci. Američanka, ki je s seboj nosila famozni rdeči švicarski nož, nam je po eni izmed popoldanskih etap pokazala, kako se je rdeča plastika noža dobesedno stopila. Kljub neznosni vročini in odsotnosti kančka udobja,  pa je bila izkušnja nepozabna. Srečanje s pripadniki ljudstva Dogonov, ki so znani po svoji plesih v maskah, mitologiji, poznavanju vesolja, je bilo nekaj nepozabnega. Nepozabno je bilo Anino prvo srečanje z menstruacijsko hiško. 🙂 🙂 In še vedno se živo spomnim nekega večera, ko smo se počasi spravljali spat na eni izmed streh vaške hiše. Kot v amfiteatru so nas obkrožale rdeče skale, nad nami je bilo prekrasno nebo, na drugi strani vasice pa so odmevali zvoki dogonskih bobnov. Zaključek trekinga je bil zgodba zase. Ker nas je čakalo 50 kilometrsko prečenje neposeljene puščavske pokrajine, je vodič le za naju uredil 5 motoristov, 5 motorjev oldimerjev in 1 čelado, ki so jo gentlemansko namenili Ani. 🙂 Zakaj 5 motorjev? Ker sta na cilj po celodnevni nori vožnji med peščenimi sipinami in bodečim grmovjem, nešteto gumidefektih in okvarah prišla le dva. 🙂 Na enem motorist in Ana s tisto ikonično, kot škaf veliko čelado, na drugem pa jaz in naš res super vodič.