Pred nami je bila kratka, a izjemno pestra noč.
Vse se je začelo ob sedmih zvečer, ko smo se z lokalnim vodičem, pravim poznavalcem vseh mogočih oblik theyyama, odpravili v majhno vasico nekje v notranjosti Kerale. Kraj, v katerega verjetno ne bi zašli niti po naključju, nam je tisto noč ponudil nekaj nepozabnega. Že sama vožnja je bila doživetje zase. Naš voznik, možakar pri dobrih tridesetih, je po šestih mesecih dela na ladji med Indijo in Evropo doma preživljal zasluženi dopust. Celotno pot nam je navdušeno pripovedoval o ognjenem theyyamu. Dejal je, da ga je videl že neštetokrat, verjetno več kot stokrat, a ga še vedno znova prevzame. »To je nekaj, česar ne pozabiš nikoli,« je ponavljal.
Ko smo prispeli, je bilo vzdušje presenetljivo mirno. Na majhnem vaškem trgu se je počasi zbirala množica domačinov. Otroci so tekali naokoli, starejši so posedali ob robu dogajanja, moški pa so pripravljali ogromen kres. Ko so plameni dosegli svoj vrhunec, se je začel obred.
O samem pomenu theyyama sem več napisal v prejšnji objavi, zato se tokrat ne bom ponavljal. Prvi del obreda je bil precej umirjen ter poln simbolike. Igranje na bobnih je dalo celotnemu dogajanju še tisto dodatno noto, zaradi katere smo bili non stop v pričakovanju, kaj sledi. A ob deseti uri zvečer so se stvari umirile in čas je bil celo za nekajurni počitek v postelji.
Ob treh zjutraj nas je budilka neusmiljeno vrgla nazaj v realnost. Tema je še vedno prekrivala vas, a ko smo se vrnili na trg, je bilo jasno, da smo zamudili le spanec, ne pa dogajanja. Prostor je bil zdaj nabito poln ljudi. V središču trga je ležala ogromna preproga žareče žerjavice, ki je v noč oddajala skoraj nadnaravno svetlobo. Zrak je bil težak od dima in vročine.
Kar je sledilo, je bilo naravnost fenomenalno.
Theyyam je vstopil v trans in začel plesati okoli ognja. Nato pa brez oklevanja stopil naravnost med plamene. Preskakoval je žarečo ognjeno preprogo, se vračal nazaj in znova izginjal v vrtincu isker. Večinoma sam, nekajkrat pa tudi v družbi vaščanov, ki so ga spremljali skozi ritual.
Vročina je bila skoraj nepredstavljiva. Čeprav smo stali približno pet metrov stran, je bila neznosna. Obrazi so žareli, oči so se solzile, koža pa je protestirala že ob samem opazovanju. Težko si je bilo predstavljati, kako je šele tistim, ki so tekli in plesali sredi razbeljenih plamenov.
V nekem trenutku sem enostavno pozabil na fotoaparat, na množico okoli sebe in na dejstvo, da sem sredi majhne indijske vasice. Ostal je samo ogenj, ritem bobnov in podoba človeka, ki je bos plesal tam, kjer večina od nas ne bi zdržala niti sekunde.
In takrat sem razumel, zakaj je naš voznik med vožnjo govoril s takšnim navdušenjem.
Nekaterih stvari preprosto ne pozabiš.
