Kraljevi tretma v kraljevih toplicah Romanovih, Gruzija

Iz pozabljenih koncev južne Gruzije, kjer je še vedno kraljevala zima, smo se hitro podali proti notranjosti države. Vardzia, jamski samostan ob reki Kura nedaleč stran od Turčije, je bil v mesecu maju za razliko od krajev malo bolj južneje, že čisto v spomladanskih barvah in temperaturah. Vardzio se splača pogledati, saj je zgrajena na res markantni strmini nad dolino spodaj. Najprej je bil plan, da prespimo na idilični lokaciji na hribu čisto nasproti jamskemu kompleksu, a smo potem plan spremenili in nadaljevali z zanimivo potjo ob reki Kuri, kjer najdemo starodavne trdnjave in simpatične majhne vasice. Do noči smo želeli priti do prelaza Zekari, a vse se je končalo že v dolini čisto na začetku poti na prelaz. Kljub spraševanju v zadnjem mestu ali je cesta prevozna (zaradi snega) in samim pozitivnim odgovorom, se je naša pot nepričakovano zaključila v simpatičnem mestecu Abastumani. In na koncu se nad tem niti nismo kaj preveč pritoževali. Nekaj desetletij nazaj so bili prizori v mestecu verjetno precej drugačni, saj je bilo izbrana termalna lokacija ruske kraljeve družine Romanovih. Pročelja hiš še kažejo slavo tistih dni a ob našem prihodu je bilo zaradi gradnje ceste do prej navedenega prelaza vse ovito v gost prah. Edina lokacija, kjer smo res uživali, so “kraljeve” terme, kjer smo imeli občutek, kot da smo v kakšni časovni kapsuli. 🙂 Gospod na recepciji, ki je bil sicer ekstra prijazen, je kontroliral praktično vse od našega prihoda naprej – preoblačenje, tuširanje, naše početje v bazenu… 🙂 Obisk tega bazena je bil res unikaten – v njem smo bili sami, voda, ki so jo dotakali v bazen kar s pomočjo gasilske brizge, je bila drugače odlična. In po dobrih dveh tednih na poti, so bili učinki termalne vode več kot blagodejni. 😉 Spodaj pa le nekaj utrinkov s te poti.