Pa sva obiskala še eno destinacijo, tokrat bližje Sloveniji. Torej, za tri dni sva se na povabilo podala v najbolj južno nekdanjo jugoslovansko republiko – Makedonijo. In že začetek je bil zelo fajn. “Gospod Corel, iskreno se vam opravičujem, ampak žal vas bomo morali posaditi v poslovni razred. Smo pač polni”. In jaz zaradi tega jezen kot hudič. 🙂 Ostali smrtniki so ob sendviču nekako preživeli naslednjo uro poleta, jaz pa lepo pirček, pa pršut z melono, pa eno res dobro rolado, pa mal sirčka… Res škoda za tisti zaseden sedež.
Hrana in družba je bila nasploh super vse naslednje tri dni. Nisem vedel, da imajo makedonci tako dobro hrano, sploh pa, da so obroki tako obilni. Najprej nekaj predjedi (velika postrv se šteje med njih), potem pa bolj konkretna “hrana” z roštiljado na čelu. Seveda da ne govorim o makedonskem vinu in pivu, ki prav paše zraven.
Glede fotografiranja lahko povem le to, da bo pač treba iti še enkrat. Enostavno ni bilo časa in energije in ne pomnim, kdaj sem naredil tako malo posnetkov. Mislim pa, da se bo konec meseca, ko se podam na otoke indijskega oceana, stvar lepo spremenila.
