Plani so bili dobri, a včasih se nekako ne izzide. Od Nacionalnega parka Vashlovani smo planirali pot proti zahodu Gruzije skozi neposeljena mejna območja Gruzije in sosednjega Azerbajdžana – po shopingu svežih zalog v centru vzhodne Gruzije Dedoplis Tskaro. 🙂 Posebna policijska dovoljenja za prečenje na točno določene dni teh precej zaprtih območij smo pridobili že takoj ob prihodu v Gruzijo in vse je kazalo, da bomo zadevo tudi izvedli. A vse se je zakompliciralo že v rezervatu Chachuna, tik ob vodnem rezervoarju Dalis Mta, kjer je naš 4×4 kombi enostavno pokleknil pod jamami totalno uničenega kolovoza. Že glede na zvoke smo vedeli, da bo pot naprej skoraj nemogoča, še bolj pa nas je skrbelo dejstvo, da so bili mehaniki glede na naše informacije precej daleč. A težko bi se bolj motili. Po mučnem iskanju signala in končno vzpostavljeni telefonski zvezi z rent a car agencijo, smo dobili navodila, da bodo avto popravili kar lokalni mojstri. Tako po domače, pred neko kmetijo, kjer je bil glavni mehanik pastir, ki drugače avta sploh nima. 🙂 Kljub popravilu pa je naše zaupanje v avto nekako izginilo. Do blatnih vulkanov Takhti Tepa nedaleč stran je še nekako šlo, ko pa smo prišli do tiste ključne vojaške kontrolne točke, kjer so nam lokalni šerifi povedali, da je pot zaradi težke zime in vremenskih razmer skoraj neprevozna in popolnoma brez telefonskega signala, smo zadevo kaj hitro opustili. Z dvema avtoma bi še nekako šlo, z enim pa je bilo tveganje enostavno preveliko.